elektrika

Sončni kolektorji so me v otroštvu res fascinirali

Ko sem bila majhna in ko sva šla z očetom na sprehod ali pa sva se peljala v avtu, sva šla pogosto mimo hiš, ki so imele na strehah nekaj kar mi ni bilo ravno jasno kaj to je. Sončni kolektorji so bili nekaj kar mi res ni bilo jasno kaj so. Bila sem majhna in radovedna. Vse povrsti me je zanimalo in nikoli mi ni bilo dovolj informacij tako, da sem že sla očetu na živce.

Sončni kolektorji so nekaj kar mi oče po otroško res ni znal razložiti in nisem vedela zelo dolgo, kaj je to. Vedno sem jih videla na hišah in vedno znova sem ga vprašala kaj je to in starejša kot sem bila, bolj jasno mi je postajalo, saj je bilo tudi očetu lažje razložiti za kaj se gre. Malo sem morala tudi sama raziskati. Danes ko greva skupaj na sprehod, ga vedno spomnim na najine pogovore sončni kolektorji in podobno in vedno se nasmeji. Rekel mi je da sem ga vedno znova zmatrala, saj ni vedel kaj bi mi rekle. Še naslednjič ko sva šla na sprehod pa me je začel hecati in sva šla mimo hiše, ki je imela sončne kolektorje. Ustavila sva se in vprašal me je kaj je to na hiši. Začela sva se smejati tako močno, da so naju slišali ljudje okoli in so si mislili marsikaj. To so bili res lepi spomini, ki jih še dandanes obujava z očetom.

Niso pa seveda edini spomini, ki jih imam. Velikokrat obujava spomine tudi doma, ki na mizo prinese stare albume slik, ko sem bila še majhna. Vsake toliko časa se lepo nasmejimo in polepšamo dan. Čas res beži in sedaj je vsak trenutek res zlato, ki ga preživim z očetom in mamo. Čeprav se vidimo malo, je še vedno zelo zabavno takrat, ko se.

Sončni kolektorji so me v otroštvu res fascinirali

Najlepše darilo, ki sem ga dal svojim staršem je bila sončna elektrarna

Vedno sem skrbel za svoje starše, še takrat, ko ne bi bilo potrebno. Sedaj sta oba že v letih in sončna elektrarna je bila tista, ki sta si jo vedno želela. Jaz nikoli nisem znal zapravljati denarja zase, vedno sem prvo poskrbel za vse druge in če je kaj ostalo, potem sem si tudi sam kaj privoščil.

Tako sem kar nekajkrat poslušal očeta, kako bi jima prišla prav sončna elektrarna in nikakor nista pozabila na to. Kadarkoli je bila kakšna reklama, ali pa je prišle na dom letak, sta se že pogovarjala o tem, kako bi si jo onadva dala. Problem je bil v tem, da je bila za njiju predraga, morala bi dati vse svoje prihranke, njihove penzije, pa na žalost niso bile velike.

Začel sem premišljevati, kako bi jim to omogočil jaz. Imel sem dovolj denarja, prav nič mi ne bi manjkalo, če bi kupil sončno elektrarno. Tako sem vse skupaj resno premislil, če je to res njihova želja, če si to resnično želita, ker ko se bom enkrat odločil, potem jih bom dobesedno presenetil, nisem človek, da bi še potem hodil k njima in ju spraševal, če jima bi prišla prav sončna elektrarna, ampak sem človek, ki gre v akcijo, kupi in pripelje domov.

Tako sem se odločil, da bom ta strošek sprejel na sebe, bil je ravno mesec junij, ko imata obadva rojstni dan, tako da sem ju presenetil  darilom. Oče je bil prepričan, da se šalim, ker po resnici povedano, sem bil takšen veseljak, a tokrat se nisem šalil, sončna elektrarna je bila naročena. Prinesel sem jima papirje. Moja mama je zajokala, kako dobrega in skrbnega sina ima. Jaz pa sem bil srečen, da sem osrečil starše, ker si to tudi obadva zaslužita. Rad ju imam in sončna elektrarna je najmanj, kar lahko storim zanju.