Vedno sem skrbel za svoje starše, še takrat, ko ne bi bilo potrebno. Sedaj sta oba že v letih in sončna elektrarna je bila tista, ki sta si jo vedno želela. Jaz nikoli nisem znal zapravljati denarja zase, vedno sem prvo poskrbel za vse druge in če je kaj ostalo, potem sem si tudi sam kaj privoščil.
Tako sem kar nekajkrat poslušal očeta, kako bi jima prišla prav sončna elektrarna in nikakor nista pozabila na to. Kadarkoli je bila kakšna reklama, ali pa je prišle na dom letak, sta se že pogovarjala o tem, kako bi si jo onadva dala. Problem je bil v tem, da je bila za njiju predraga, morala bi dati vse svoje prihranke, njihove penzije, pa na žalost niso bile velike.
Začel sem premišljevati, kako bi jim to omogočil jaz. Imel sem dovolj denarja, prav nič mi ne bi manjkalo, če bi kupil sončno elektrarno. Tako sem vse skupaj resno premislil, če je to res njihova želja, če si to resnično želita, ker ko se bom enkrat odločil, potem jih bom dobesedno presenetil, nisem človek, da bi še potem hodil k njima in ju spraševal, če jima bi prišla prav sončna elektrarna, ampak sem človek, ki gre v akcijo, kupi in pripelje domov.
Tako sem se odločil, da bom ta strošek sprejel na sebe, bil je ravno mesec junij, ko imata obadva rojstni dan, tako da sem ju presenetil darilom. Oče je bil prepričan, da se šalim, ker po resnici povedano, sem bil takšen veseljak, a tokrat se nisem šalil, sončna elektrarna je bila naročena. Prinesel sem jima papirje. Moja mama je zajokala, kako dobrega in skrbnega sina ima. Jaz pa sem bil srečen, da sem osrečil starše, ker si to tudi obadva zaslužita. Rad ju imam in sončna elektrarna je najmanj, kar lahko storim zanju.