Elektrika cena je nekaj, o čemer večina ljudi razmišlja šele ob položnici. Takrat številka dobi težo, prej pa elektrika preprosto obstaja. Luči se prižigajo, naprave delujejo, vsakdan teče. In prav ta neopaznost je razlog, da se poraba pogosto zdi nerazložljiva.
Pri meni se je odnos do teme elektrika cena začel spreminjati počasi. Ne zaradi enega visokega računa, ampak zaradi občutka, da zneski niso več predvidljivi. En mesec so bili višji, drugič nižji, brez očitnega razloga. Navade so bile enake, stanovanje isto, število naprav nespremenjeno. In ravno to me je začelo zanimati. Kako je možno, da se znesek spreminja, če se življenje ne.
Ko začneš malo bolj opazovati vsakdan, hitro vidiš, da elektrika cena ni vezana samo na velike porabnike. Ne gre le za pralni stroj, pečico ali sušilni stroj. Velik del porabe nastaja tiho, v ozadju. Naprave, ki delujejo ves čas, tudi ko se tega ne zavedaš. Hladilnik, bojler, modem, stari polnilci, ki so stalno v vtičnici. Posamezno se zdijo nepomembni, skupaj pa ustvarijo razliko.
Zanimivo je, kako se odnos spremeni, ko enkrat razumeš, kaj gledaš. Elektrika cena ne deluje več kot nekaj naključnega ali nepojasnjenega. Postane posledica navad. In ko to dojameš, se spremembe zgodijo skoraj same od sebe. Ne v obliki odrekanja, ampak v obliki boljših odločitev. Izklopiš nekaj, kar ni potrebno. Zamenjaš napravo, ko ima to smisel. Drugače razporediš uporabo.
Danes na elektrika cena ne gledam več kot na nujno zlo. Vidim jo kot informacijo. Nekakšno ogledalo vsakdana. In ko jo tako dojemaš, te ne preseneti več. Tudi če ni vedno nizka, je vsaj razumljiva. In to prinese precej več miru, kot bi si mislil.
Elektrika cena ne vpliva le na račun, ampak tudi na način razmišljanja. Manj je impulzivnih reakcij, več je občutka, da imaš nad porabo vsaj delni nadzor. In ta občutek pogosto pomeni več kot dejanski prihranek na položnici.