Moja babica je imela dolgo časa isto težavo. Pred leti se ji je namreč močno poslabšal sluh, nato je stanje obstalo, samo od sebe pa seveda ni šlo na bolje. Zaradi tega je imela kar nekaj težav v pogovorih. Na začetku še ni bilo tako hudo, a ko se je stanje poslabšalo, je ob vsakem pogovoru samo kimala z glavo, ker ni več mogla poslušati oziroma slediti pogovoru z več ljudmi. To me je začelo res boleti, zato sem si rekel, da jo bom prepričal, naj poišče pomoč. Vedel sem, da bo slušni aparat tisto, kar ji bo res pomagalo, hkrati pa sem vedel, da ji to ne bo všeč. Bila je precej trmasta in ni rada priznala, da potrebuje pomoč.
Tako je trajalo kar nekaj časa, da mi je uspelo babico prepričati, da ji bo slušni aparat res pomagal. To je bilo precej težko, a je na srečo tudi sama videla, da tako ne bo mogla naprej. Ko smo jo klicali, nas pogosto sploh ni slišala. V večini primerov ni slišala zvonjenja telefona, če ga je, pa to tako ali tako ni pomagalo, saj ni razumela sogovorca. Na družinskih kosilih je pogosto sedela tiho, saj ni mogla slediti pogovoru, nerodno pa ji je bilo nenehno spraševati, kaj je kdo rekel. To me je najbolj prizadelo, saj je bila prej vedno tista, ki je največ govorila in se smejala.
Na srečo pa ji je nato slušni aparat res pomagal, tako da se je lahko spet normalno pogovarjala. Na njenem obrazu se je ponovno videlo tisto iskreno veselje. Ko je prvič po dolgem času slišala zvonjenje telefona in se brez težav oglasila, je bila res ganjena. Tudi na naslednjem družinskem srečanju je bila popolnoma drugačna – vključena v pogovor, nasmejana in samozavestna. Videlo se je, da se je vrnila njena stara energija. Danes lahko brez dvoma rečem, da je bila odločitev za slušni aparat ena najboljših, kar smo jih lahko sprejeli. Ne gre le za boljši sluh, temveč za boljšo kakovost življenja, kar je na koncu najpomembnejše.