Ena stvar, ki sem si jo najbolj zapomnila. Iz otroštva je bilo zbiranje nalepk. To je verjetno edina stvar, ki sem si jo zapomnila iz osnovne šole čisto vsak dan sem nosila s seboj album v svoji torbi in ta album je bil poln nalepk. Te nalepke smo si potem v šoli izmenjavali in tako sem prišla domov vsak dan s kakšno novo nalepko. Seveda sem to nalepko zamenjala za eno izmed svojih.
To je bilo res zelo popularno med odmori in to smo počeli čisto vsi. Vedno sem se veselila teh trenutkov, saj je bilo vedno zanimivo, ker nisem vedela, ali bom dobila kakšno novo nalepko ali ne. Ta tradicija se mi zdi, da se je kar obdržala in da to nekateri otroci delajo še danes. Včasih smo seveda imeli spominske knjige, kjer smo si risali risbice in pa smo zbirali nalepke. Vse to se vsi zelo dobro spomnimo in definitivno imamo. Tu pa tam še kaj spravljeno. Jaz imam v svoji omari definitivno vse spravljeno, saj nikoli ne želim takih spominov vreči stran.
Nalepke, ki sem jih takrat izbirala, na žalost res nimam več spravljenih, ker sem jih potem tudi nekam zapravila. Definitivno, pa se spomnim tistih največjih nalepk, ki sem jih imela in jih nikoli nisem želela dati nikomur drugem. Bile so nekatere nalepke, ki jih res nisem dala nikomur in sem jih imela za vedno. Nekatere nalepke sem seveda tudi dobila, a sem za njih morala dati več nalepk. Večja, kot je bila nalepka, več manjših si moral dati tisti osebi, ki ti je želela to nalepko dati. Potem pa si se seveda začel pogajati kaj in kako in koliko boš dal kom? To je bilo vedno zanimivo, saj nikoli nisi vedel, kaj oziroma kje boš pristal. To so bili res zanimivi časi in vsi smo res uživali v teh odmorih, saj smo se imeli zelo lepo in na koncu dneva smo prišli domov z nečim novim, kar je bilo seveda zelo zanimivo.