Sprehodi človeka sprostijo in z njimi si nabereš nove energije. Če pa so sprehodi v vetru, pa se imaš lahko še bolje. Sama vse do takšnega sprehoda nisem imela rada vetra. Potem pa me je mož povabil k svojim straršem na primorsko in tisti dan je zelo pihalo. Že pri sami vožnji sem čutila pihanje in moram reči, da mi to ni bilo všeč. Ko je mož videl, da bo tudi pri njegovih strših pihalo, mi je rekel, da bova šla na sprehod.
Malo sem ga začudeno pogledala in mu rekla, da jaz vetra nimam preveč rada. On pa je vztrajal, da bom imela rada veter, če bom šla enkrat na sprehod po burji. Kako je to mogoče, sem si tisti trenutek rekla. Preden sva šla iz hiše sem se oblekla tako močno, kot še nikoli. Tako sem sklepala, da se me burja ne bo niti dotaknila. Ko sem prišla ven in začutila burjo, bi se najraje obrnila, a je mož vztrajal, da greva na sprehod. Tako sva hodila in burja je pihala. Čez nekaj časa pa se mi je res zgodilo to, da sem začela v vetru uživati. Kar naenkrat sem dala kapo iz glave in pustila vetru, da mi je pihal v lase. Resnično mi je veter prikradel nasmeh na obraz in začela sem uživati.
Kako je to mogoče. Enostavno sem se prepustila in res sem uživala. Sicer sem imela ob sebi človeka, ki me je vzpodbujl in mi tako dokazal, da je burja lahko prav prijetna in da ni tako zoprna, kot jih misli večina, le doživeti jo moramo na pravi način.