Suho sadje je morda mala malica, ki jo zaradi njene slastnosti hitro »zmažemo«, pa vendar tega ne bi mogli trditi za njegov nakup, ki je vse prej kot mala malica. Ta vrsta sadja od nas namreč zahteva posebno pozornost pri nakupu. Težava je v tem, da so posušene marelice in suhe slive škropljene z žveplom, ostalo suho sadje pa vsebuje konzervans žveplov sorbat, zaradi katerega lahko dobimo drisko, doletijo pa nas lahko tudi druge prebavne motnje. Edina vrsta suhega sadja, ki ne vsebuje konzervansov, so datlji in suhe fige. Na njih pogosto zasledimo napise, ki že od daleč nakazujejo na to, da imamo opravka z naravnim izdelkom.
Tudi suhe marelice kdaj pa kdaj nimajo konzervansov. Take prepoznamo po zdravi rjavi barvi – namesto živahni oranžni. Ponovno pa smo v težavah pri nakupu rozin, ki vsebujejo žveplo in včasih tudi hidrogenirano rastlinsko olje, s katerim preprečijo njihovo lepljenje. Zapomnite si, da je pred uporabo rozine treba prati. Enako velja za ostalo suho sadje, ki vsebuje škodljive dodatke. Tudi v jabolčnih krhljih v največ primerih ni nobenih dodatkov. Če so svetlejših barv, to kaže na to, da so bili pred sušenjem potopljeni v kisli vodi ali raztopini citronske kisline.
Priprava suhega sadja je zelo preprosta, zato se tega lahko lotimo kar sami. Če še nimate na voljo sušilnice, lahko sadje za začetek sušite na žgočem soncu, v peči ali na radiatorju. Sčasoma pa vam priporočamo nakup sušilnice v trgovini z belo tehniko. In katero sadje je primerno sušiti? Tisto, ki ima majhno vsebnost vode. Za začetek vam priporočamo, da poskusite z bananami hruškami, jabolki, češnjami, kiviji, kakiji in podobnim sadjem. Ko boste ugotovili, da je priprava suhega sadja tako zelo preprosta, se boste sušenja sadja lotevali vsak dan. Kaj kmalu boste ugotovili tudi, da se suho sadje izvrstno znajde v sladicah …