Sedaj živimo v bloku 3 leta. Nismo domačini, a smo se hitro navadili na vse skupaj, tudi domačini so nas lepo sprejeli. Spoznala sva eno gospo, ki živi v istem nadstropju kot mi in ona ima nedaleč stran od bloka vrt in vedno je zelenjavna košarica, ki nas čaka pred vrati njena.
Z možem si nisva mislila, da se bomo z gospo tako lepo povezali. Bila je res srčna oseba, že v penziji in tako je imela čas, da se ukvarja z stvarmi, ki jo veselijo in vrt je bil eden izmed teh stvari, njena zelenjavna košarica je bila vedno polna dobrot in kar je največ pomenilo je bila vir zdravja. Enostavno, ko tako premišljujem ne vem, kako da smo se tako povezali. Mogoče je ona videla prej nas in smo ji bili simpatični. Ko sem se enkrat pogovarjala z njo, mi je rekla, da je nam mladim v današnjih časih težko in da če bova potrebovala pomoč naj kar poveva, ker vidi, da sva dobra človeka in tako je šlo to naprej in nastalo lepo prijateljstvo. Tako kot sem rekla, pa mene posebej razveseli, ko me čaka zelenjavna košarica pred vrati.
Razmišljala sem že, da bi ji šla na vrt pomagat in ko sem jo vprašala, če ji kaj pomagam, mi je dobesedno prepovedala, kajti vedela je, koliko dela imamo mladi in ona svoj vrt obožuje, to njej ni delo, to je njeno zdravje. Jaz pa sem se počutila dolžna, ker me je pogosto čakala zelenjavna košarica in še kako dobro vem, koliko truda je potrebnega, da pridelki zrastejo in če bi morala v trgovino in te pridelke kupiti, da ne bi dobila tako naravnih. Vendar gospa ni želela nič, le občasno pridi na kavico, da bom imela družbo je rekla. To so zlati ljudje, ki ti v življenje pridejo z namenom, ona prispeva k našemu zdravju, kajti njena zelenjavna košarica je vedno polna vitaminov in mineralov.